ŽIVIM IN SE IMAM RAD! ali SAMOPODOBA, LJUBEZEN, ISKANJE PRAVEGA – PRAVE… – drugič

Pravico imaš, da živiš in pravico imaš imeti sebe rad! Brez pomislekov, brez ugovorov in brez dvomov. Noben »Ja, ampak…« ne pride v poštev. Brez pomislekov in brez pogojev. Vem, v tem trenutku mi lahko našteješ kar nekaj pomislekov in dvomov. Brez veze, enostavno jih ne sprejmem. Tudi ti jih ne bi smel.

Pišem o dveh temeljnih človekovih pravicah: pravici do življenja in pravici do samoljubezni. Gre za dva temeljna »zapisa«, prepričanji v nas, ki jih imamo ali pa nimamo zapisanih v naših glavah. Marsikdo jih sicer ima, ampak pod določenimi pogoji, ki jim po nepotrebnem grenijo življenje.

Torej, pravica do življenja in pravica do samoljubezni – brezpogojno. Tu se vse začne in konča, ko govorimo o dobri samopodobi in predispoziciji za kvalitetno življenje (tudi za partnersko). Ko imam sam sebe rad, je partnerski odnos »le« dodatna kvaliteta v mojem življenju, ne pa imperativ ali pogoj za samoljubezen.

Zadnjič sem pisal o ljudeh, ki se počutijo manjvredno in tudi o tistih, ki se počutijo večvredno. Danes ne pišem ne o prvih ne o drugih ampak o tistih, ki se počutimo »dobro« v lastni koži. To smo ljudje, ki imamo sami sebe radi. To pomeni, da sebe sprejmemo take kot smo – s svojimi pozitivnimi in povprečnimi lastnosti ter tudi s svojimi pomanjkljivostmi. Pozitivne lastnosti negujemo in vzdržujemo, pomanjkljivosti pa skušamo odpraviti ali pa jih enostavno sprejmemo. Kljub slednjemu pa se kot oseba počutimo vredno in se imamo radi.

Zelo pomembno je tudi na kakšen način jemljemo druge ljudi – kakšen odnos imamo do njih v naših glavah, saj se to odraža v naši komunikaciji z njimi. Tako kot sebe sprejmemo take kot smo, moramo na nek način tudi druge. Vzeti jih moramo take kot so v smislu osnovnega spoštovanja človeka kot takega. Seveda to ne pomeni, da se strinjamo z vsem, kar drugi počne ali razmišlja.

In za konec, imeti sebe rad in istočasno druge ljudi sprejeti take kot so, je najboljša popotnica za spoznavanje drugih in vzpostavljanje odnosov. V bistvu je to definicija človeškega šarma. Posameznik, ki ima sebe rad, pri spoznavanju partnerja sebe prikaže takega kot je, saj sam pri sebi v to verjame, ker se je sprejel takega kot je. Tak človek, ki poleg tega še drugega dojema kot vrednega, je šarmanten in posledično privlačen in zanimiv za potencialnega partnerja. Pa še nekaj, ko sebe sprejmemo, na zmenkih in kasneje v partnerskem odnosu ne rabimo igrati, ker verjamemo, da je prikazati sebe takega kot smo najboljša opcija. Ko ne rabimo igrati, porabimo posledično precej manj energije, ki jo lahko uporabimo raje za kaj drugega. Če imamo srečo, da imamo tudi na drugi strani človeka, ki ima isti pristop, zelo skrajšamo čas spoznavanja in se poleg tega tudi izognemo nepotrebnemu idealiziranju potencialnega partnerja, ki se kaže v zaljubljenosti. Obstaja še ena velika prednost tega, da ne rabimo igrati kot posledica sprejemanja sebe takega kot smo in sicer, da gremo v spoznavanje ljudi brez nepotrebnega strahu. Odpade tisti klasični strah »kaj si bo mislil o meni?«. Enostavno nas to ne skrbi in ne straši, saj vase verjamemo. V najslabšem primeru pač ne bova skupaj. Pa kaj, saj to ni edina oseba na tem svetu s katero bi lahko bil. Se nadaljuje …

57 Comments

  1. Ljubo

    Cool, ubistvu je to lepo povezljivo tudi z NLP nauki. Kjer najprej spoznaš, da imamo svoje modele sveta in da ne gledajo vsi enako kot ti. Da je treba stopiti kdaj korak nazaj, toda še zmeraj ostati to kar si.

    • Sandi

      Tako je, tega ne uči le NLP ampak npr. tudi TA. Mislim, da gre za eno temeljnih “aksiomov”, ki jih najdemo pri veliko psiholoških šolah in smereh.

  2. Andreja

    Sem že hotela malce pokomentirat pa znam tko zakomplicirat,da se bom z vsem samo lepo strinjala….mogoče se spomnim in zakompliciram v živo .

    • Sandi

      Kar pokomentiraj, brez strahu, da bi zakomplicirala.

Leave a Reply