Tokrat o samopodobi skozi matafore – SAMOPODOBA – četrtič

Nekoč je živel fantek, ki je skupaj s svojo mamo, očetom in ostalimi brati in sestrami hodil skozi gozd in to že od malih nog naprej. Zakaj je hodil in so hodili skozi gozd sploh ni važno. Hodili so, včasih z namenom in ciljem včasih le iz navade. Praktično vedno so hodili po isti poti. Na tej poti so srečevali druge ljudi. Med seboj so se pozdravljali, bodrili ali pa brez besed šli eden mimo drugega. Nekako so vedeli, da hodijo in da pri tem niso sami. Pot je bila težka, ponekod spolzka, ponekod polna prepadov in pasti ter nevarnosti. V prepadu je bilo večkrat videti koga, ki je mrtev obležal pod težo poškodb zaradi zdrsa, padca ali pa lastnega skoka v praznino. Ampak to našega fantka ni odvrnilo od hoje po tej poti. Normalno da ne, saj je bil v družbi svojih najbližjih, tistih, ki so ga imeli najraje…

Seveda je naš fantek odraščal, postal je najstnik in iz svojega najstniškega uporništva ni želel hoditi več le po tej poti. Včasih se je odločil, da bo šel drugod. Največkrat sam. Problem je bil v tem, da je šel skozi del gozda, ki je bil zaraščen z drevjem, podrastjem in robido. Težko se je prebil skozi, bil je ves opraskan ampak iz svoje trme se je prebil. Vedno večkrat…

Nato je odrastel, zdaj je moški, ki ponovno hodi po poti, ki pelje skozi gozd tam, kjer je kot mali fantek hodil s svojo družino. Pridejo dnevi, ko mu je to všeč, ko je celo ponosen na to. Pridejo dnevi, ko mu to ni všeč, ko se mu ta pot gnusi ampak kljub temu vztrajno hodi po njej. Kljub temu, da je nevarna, mu je znana in »domača« in zato jo še vedno uporablja. Večkrat mu na tej poti tudi zdrsne, zadnjič in pa predzadnjič se je za las ujel, da ni zdrsnil v prepad…

Sedaj pričakuje svojega prvega otroka in resno razmišlja o tem, kje bo s svojo družino hodil skozi gozd…

SE NADALJUJE…

Leave a Reply